Končno doma. Cel dan na nogah … kar naporno. Vendar pa so bili današnji slušatelji kakovostni in aktivni. Vsakič ko se peljem domov s kakega predavanja še razmišljam kaj bi lahko naredila več, kako bi izboljšala, vedno več vprašanj se mi odpira za naslednje teme in raziskovanja. Nobeno moje predavanje ni enako. Vedno nekaj dopolnim, dodam … saj že meni postane dolgčas, če bi predavala vedno enako. Še najraje imam predavanja, ki niso vsebinsko točno določena, taka predavanja, kjer slušatelji vodijo temo. To mi je vedno v izziv, ker okupira tudi moja razmišljanja in kreativnost na področju uporabe znanja. Zadovoljna sem tam, kjer lahko dam energijo, in te imam na pretek. Kanček kakšnega predavanja predstavim v prihodnje.
Arhiv kategorije 'Dnevnik' Page 2 of 3
Ponedeljek kot ponedeljek. Dopoldne so mi popestrile vzgojiteljice. Popoldne pa razgovori s klienti. Pester dan. Včasih pomislim, da bi se kar klonirala, da bi lahko vse kar imam v glavi in planu tudi uresničila. Veliko idej, malo časa. Veliko časa porabim za razmišljanje o tezah za doktorat. Teze morajo biti zelo natančno napisane in podprte s teoretskim ozadjem. Ja kar dosti dela in razmišljanja. Za danes toliko … grem gledati eno izmed svojih najljubših nadaljevank za sprostitev.
Končno nedelja in končno zdravje na vidiku. Virusi, bakterije in ostale nadloge. Že dolgo časa nazaj sem pričela pisati “roman” in napisala natanko eno stran (v nadaljevanju):
Iskanje Temne Plati
Akcija se je začela. Delamo. Danes sem spacala skupaj prvo številko elektronske revije za učitelje E-UČITELJ. Prva izdaja je bolj s širokimi vsebinami, naslednje pa bodo tematsko obarvane. V poslovnem svetu so informacije in novičke izrednega pomena. Še posebej, če so to brezplačne novice, nasveti. Veselim se jutrišnjega dne, predavam v Mariboru na temo Nemirni in moteči otroci v šoli. Komaj čakam!
Pa nič ni bilo s pustnimi šemami danes. Lepo doma, s študijsko literaturo na mizi, čaj … pes pod mizo, maček na mizi … komaj, da mi ostane še kaj prostora na pisalni mizi. Kosilo pri taščici, okusno in prijetno, na vsake toliko časa je v redu, če si malce postrežen. Doma sama pretežno kuham (pri tem se zelo sproščam in uživam), poseben hobi pa mi je raziskovanje zdravilnih zelišč ter zdravilnih učinkov različne hrane. Menim, da je lahko pravilna prehrana zdravilo za celotno telo. No, ne mislim, vem. Tudi sama bi se lahko zopet vrnila na stare poti prehranjevanja: zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja ter telovadba. Samo usklajevanje urnika med delovnim časom je malce problematično. Vendar je potrebno v prvi vrsti poskrbeti zase. Poskrbite za sebe, nihče ne ve kakšne potrebe imate …
Razmišljam kakšna pustna šema bi bila jutri. No ne vem še, odvisno od tega kako se bomo počutili (nek virus kroži naokoli). Upam, da me je zgrešil. Pa se vrnimo k vsakdanjim pustnim šemam, tistemu kar moramo biti, da smo družbeno sprejeti in da imamo občutek, da sodimo nekam. To nam daje občutek varnosti. Pravzaprav danes ni pomembno, če se kaj kakovostnega skriva pod dobro masko. V mislih imam sedaj zelo dobro prijateljico … zgodilo se je že nekaj let nazaj, spoznala sem jo po poslovni poti, bila je izredno zunanje urejena, njeni sodelavci pa so rekli, da zna biti zelo nekompromisna ipd. Tudi sama sem jo sprva zaznavala na podoben način, čeprav so njene rjave tople oči sporočale nekaj drugega. Da je to človek, ki ima srčno kulturo. Oči niso lagale. In prav to se je kasneje potrdilo, da je človek z velikim srcem, z občutkom za sočloveka … In začelo se je prijateljstvo. Hvaležna sem za to. No, kaj sem sploh hotela povedati … da je dobro, da človeka spoznamo, da mu damo možnost, da pokaže svojo nrav. Vsepogosteje pa se tudi meni dogaja, da mi ljudje ne dajo možnosti, da bi me spoznali bolje. Mogoče nimajo časa … Kaj pa ti, ki to bereš? Imaš podobne izkušnje?
Aja, kaj bomo jutri za pustne šeme? Jutri napišem.
Danes pišem malce zgodaj … dober dan za nami (ups, saj ga še ni konec) :=)) Danes namenjam eno misel vsem vam, ki berete.
Kako nekdo živi,
je navsezadnje ena od pravic,
ki je ostala posamezniku -
kadar in če ima priložnost,
da lahko izbira.
(Alice Walke, 1944)
Dan za planiranje in gledanje v prihodnost. Vsi nam govorijo, da moramo verjeti v svoje delo in sebe. Moje lastne izkušnje kažejo, da je za uresničitev lastnih potencialov potrebnega veliko dela in garanja. No ne vem, zadnje čase poslušam nekaj v tem smislu: brez dela, brez velikega napora, z minimalnim vložkom do veliko denarja, brezskrbnega življenja. Dobro, če so nekateri tega sposobni, očitno sama tega ne zmorem. Še vse kar sem dosegla, sem v to morala vložiti skrb, delo, pozornost … Pa dobro, vsak človek ima svojo zgodbo.
Vikend je bil zaznamovan s študijem. Med samim prebiranjem študijske literature se odpira toliko novih stvari za razmišljanje, da sem skoraj obupala. No, pomembno je, da se spravimo spet k stvari. Kratek odmor, kavica, sprehod … pa se stvari zopet uredijo. Sama takrat ko ne vem kaj bi oziroma ko ne vem kako se naj odločim, si vzamem čas, da odločitev dozori. Saj pravijo, da hruška pade z drevesa ko dozori. To dejstvo se mi iz dneva v dan bolj potrjuje, tako pri delu z otroci, mladostniki in družinami. Misel mora dozoreti, da se pričnejo spremembe. Že nekaj časa pa mi roji po glavi misel, da življenje toliko daje kot je človek sposoben nositi. Kaj menite?
Danes sem dobila po elektronski pošti od svoje drage kolegice pobudo za ustanovitev LIZINEGA SKLADA - sklad za zdravstvene pomoči potrebne otrokom. Sama ima otroka, ki je pred zahtevno operacijo, ki pa jo slovenska zdravstvena zavarovalnica ne krije. Glede na to, da je tako operacijo možno opraviti le v tujini in da je samoplačniska (cca. 15.000 evrov) je to lahko za družino kar velik finančni zalogaj. Predvsem pa mislim, da moji kolegici ne gre samo za njenega otroka, temveč predvsem za to, da se omogoči tudi drugim družinam (ki so v finančni stiski) to, da lažje pridejo do operacije in zdravje svojega otroka. Lizin sklad je v nastajanju, o njegovem razvoju pa vam bom poročala sproti. Več pa na www.starsi.si
Uh, samo da smo preživeli ponedeljek. Bil je naporen.