Čistim stanovanje in naletim na knjigo Maksima Gorkija z naslovom NA DNU (leto 1946), kjer naletim na dve misli:
“Dokler se ne bomo naučili veseliti se človeka kot najlepšega pojava na našem planetu, tako dolgo se ne bomo osvobodili laži, ki vlada v našem življenju. S tem prepričanjem sem se rodil, z njim bom tudi umrl, čvrsto verujoč, da bo nekoč v svetu priznana svetinja nad svetinjami- človek.”
“Moja življenjska pot je bila težka, nihče med vami ni spoznal takšne bede, takšnega ponižanja kakor jaz - a življenje je vendarle lepo.”
Pa še strinjam se z njim. Sicer si pa lahko vsak predstavlja po svoje.