Maruškin skriti kot

Zopet med migajočimi. Zadnje čase sem občutljiva na vse bakterije in viruse. Mogoče bo potrebno narediti nekaj na imunskem sistemu in tudi življenjskem slogu. Ja, pregorevanje, pregorevanje … in seveda mislena naravnanost. Tako pa je, če si popolnoma odvisen od lastnega dela, lastne iznajdljivosti. Pred kratkim mi je prijateljica, ki dela na delovnem mestu dokaj velike organizacije rekla, da se marsikdo od zaposlenih ne zaveda kako težko si je prislužiti svojo plačo. Marsikomu je to samoumevno. No, meni ni. Odkar se preživljam popolnoma sama znam ceniti vsak evro, zavedam se da je zagotovljeno delovno mesto in mesečna plača lahko velik privilegij posameznika. In včasih si želim (ampak samo na trentuke utrujenosti), da grem k nekomu v delo. Pa mislim, da bi bila danes čisto drugačna delavka kot sem bila nekoč. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Kljub temu pa prevzemam celotno odgovornost za svoje odločitve, dejanja. Nikogar nimam na katerega bi lahko kazala s prstom in rekla: delo ni opravljeno zaradi njega. Končni cilj je vedno: delo mora biti opravljeno. Pa več kdaj drugič.