Na enem izmed seminarjev, ki sem jih moderirala, me je ena izmed udeleženk soočila s svojim mnenjem o tem ali obstaja notranja motivacija pri človeku, ali lahko nekdo brez zunanje spodbude dela nekaj kar ga vleče. Nekaj kar moraš narediti, da se pomiriš in zadovoljiš svoje notranje potrebe. Njeno mišljenje mi je dalo vsebino za razmišljanje … ali res delamo res le stvari, ki dobijo potrditev v naši okolici ter na ta način zadovoljujemo potrebe svoje okolice in ne naših samih. Je notranji nemir, ki ga čutimo stres ali izziv. Ne predstavljam si svojega življenja kot rutino, nekaj ponavljajočega in brez kreativnosti, samoodgovornosti, samovplivanja in samodelovanja. Če tega ni, tudi mene ni. Mnogokrat se pri zadovoljevanju potreb okolice in drugih ljudi počutim izgubljeno in izčrpano ter potrebujem kar nekaj dni, da revitaliziram lastno energijo. Kljub temu sem našla način, ki me napolni ter notranje navdihuje – to je svetovalno delo z ljudmi. V takem odnosu se počutim prijetno, koristno in pomirjeno. To mi daje notranjo moč, veselje do dela, raziskovanja in življenja. Predvsem to, da imam notranji navdih za življenje, nekaj kar me izpoplnjuje in zadovolji v tem času in v tem prostoru. Ne vem kaj bo moj notranji navdih čez pet ali deset let. Prepustim življenju ter priložnostim naj me presenetijo in mi odprejo nove poti. Ne rečem, da vem kaj hočem temveč vem kaj je moja rdeča nit življenja. Kako se bo zapletala, razpletala ne vem, vem pa da jo imam v svojih rokah. Vsaj en konec te rdeče niti držim. Pot do notranjega navdiha ni enostavna, zahteva veliko interakcij z drugimi ljudmi, s samim seboj, s svojimi težavami tako na duševnem kot na telesnem področju.
0 Odgovorov na “Sobota, 16. 2. 2008”