Na enem izmed seminarjev, ki sem jih moderirala, me je ena izmed udeleženk soočila s svojim mnenjem o tem ali obstaja notranja motivacija pri človeku, ali lahko nekdo brez zunanje spodbude dela nekaj kar ga vleče. Nekaj kar moraš narediti, da se pomiriš in zadovoljiš svoje notranje potrebe. Njeno mišljenje mi je dalo vsebino za razmišljanje … ali res delamo res le stvari, ki dobijo potrditev v naši okolici ter na ta način zadovoljujemo potrebe svoje okolice in ne naših samih. Je notranji nemir, ki ga čutimo stres ali izziv. Ne predstavljam si svojega življenja kot rutino, nekaj ponavljajočega in brez kreativnosti, samoodgovornosti, samovplivanja in samodelovanja. Če tega ni, tudi mene ni. Mnogokrat se pri zadovoljevanju potreb okolice in drugih ljudi počutim izgubljeno in izčrpano ter potrebujem kar nekaj dni, da revitaliziram lastno energijo. Kljub temu sem našla način, ki me napolni ter notranje navdihuje – to je svetovalno delo z ljudmi. V takem odnosu se počutim prijetno, koristno in pomirjeno. To mi daje notranjo moč, veselje do dela, raziskovanja in življenja. Predvsem to, da imam notranji navdih za življenje, nekaj kar me izpoplnjuje in zadovolji v tem času in v tem prostoru. Ne vem kaj bo moj notranji navdih čez pet ali deset let. Prepustim življenju ter priložnostim naj me presenetijo in mi odprejo nove poti. Ne rečem, da vem kaj hočem temveč vem kaj je moja rdeča nit življenja. Kako se bo zapletala, razpletala ne vem, vem pa da jo imam v svojih rokah. Vsaj en konec te rdeče niti držim. Pot do notranjega navdiha ni enostavna, zahteva veliko interakcij z drugimi ljudmi, s samim seboj, s svojimi težavami tako na duševnem kot na telesnem področju.
Končno doma. Cel dan na nogah … kar naporno. Vendar pa so bili današnji slušatelji kakovostni in aktivni. Vsakič ko se peljem domov s kakega predavanja še razmišljam kaj bi lahko naredila več, kako bi izboljšala, vedno več vprašanj se mi odpira za naslednje teme in raziskovanja. Nobeno moje predavanje ni enako. Vedno nekaj dopolnim, dodam … saj že meni postane dolgčas, če bi predavala vedno enako. Še najraje imam predavanja, ki niso vsebinsko točno določena, taka predavanja, kjer slušatelji vodijo temo. To mi je vedno v izziv, ker okupira tudi moja razmišljanja in kreativnost na področju uporabe znanja. Zadovoljna sem tam, kjer lahko dam energijo, in te imam na pretek. Kanček kakšnega predavanja predstavim v prihodnje.
Avtor prispevka: Ponedeljek, 11. februar 2008
Ponedeljek kot ponedeljek. Dopoldne so mi popestrile vzgojiteljice. Popoldne pa razgovori s klienti. Pester dan. Včasih pomislim, da bi se kar klonirala, da bi lahko vse kar imam v glavi in planu tudi uresničila. Veliko idej, malo časa. Veliko časa porabim za razmišljanje o tezah za doktorat. Teze morajo biti zelo natančno napisane in podprte s teoretskim ozadjem. Ja kar dosti dela in razmišljanja. Za danes toliko … grem gledati eno izmed svojih najljubših nadaljevank za sprostitev.
Avtor prispevka: Nedelja, 10. februar 2008
Končno nedelja in končno zdravje na vidiku. Virusi, bakterije in ostale nadloge. Že dolgo časa nazaj sem pričela pisati “roman” in napisala natanko eno stran (v nadaljevanju):
Iskanje Temne Plati
V pasivnem navdušenju je pričakovala 30 let. Prihajala je v tista leta, ko se je postavljala na svoje noge, iskala pravega partnerja in samo sebe. Preko drugih ljudi je preizkušala svoje lastne sposobnosti, meje in iskala izkušnje, ki so jo vodile k sebi. Hrepenela je po mirnosti, stabilnosti in čustveni pozornosti. Menjavala je partnerje, službe in prijatelje. V odnosih z njimi je iskala in potrjevala samo sebe in svojo osebnost. Spoznala je moškega, polnega strasti, pozornosti in emocionalne nabitosti. Zlila se je v njegovo življenje, v njegovo osebnost, njegov svet želja in potreb. Nič ni bi bilo bolj pomembno kot on, njegove želje in potrebe. Osnovno vodilo je postal ON. Iz velikega zanosa ljubezni, povezanosti in navidezne mirnosti je počasi padala v odvisnost, čustvena vprašanja in stisko. Obtičala je v sami sebi. Ni znala naprej. S solzami v očeh je iskala pomoč, iskala drugega človeka, rešilno bilko na katero bi se lahko oprla in dvignila. Nikogar ni bilo. Vedno bolj je poglabljala svoj osebni socialni samomor, dokler ni dosegla dna. Takrat se je srečala z žensko, polno srda, jeze in sarkazma. Njun odnos se je poglabljal iz dneva v dan. Vedno bolj odvisni sta bili ena od druge. Postali sta tesni prijateljici. Ženska ji je ponujala zatočišče, tolažbo in varnost. In vedno je bila pripravljena na pogovor z njo. Vedno več časa je preživljala s to žensko, postali sta neodtuljivi. Vedno bolj. Nekega večera, ko je preživljala svoje intimne trenutke s svojim sanjskim moškim, jo je poklicala. Nujno. Zaprla se je vase, zahvalila moškemu za pozornost in lep večer ter odšla. In nikoli več se ni vrnila. Zaprla je vrata svojega stanovanja, zagrnila okna in se pokrila z odejo ter zaspala. Skupaj s prijateljico sta potonili v sanjski svet, daleč stran od tega. Nihče je ni pogrešal. Nihče je ni iskal. Dovolj razlogov, da tako pač mora biti. Ni se oglašala na telefon, ni odpirala vrat, ni želela stika s svetom, v tem svetu se je počutila varno in ljubljeno. Moški v zunanjem svetu jo je iskal. Vedel je kje stanuje, kam hodi. Vendar je ni našel. Ni našel nje. Našel je drugo žensko v podobi nje. Ni bila ona. Njen dih, njene besede, njen dotik ni bil njen. Bil je od nekoga drugega. Odločil se je, da jo poišče, izbrska in spozna. … no upam, da se kdaj nadaljuje (ops. pridružujem si avtorske pravice).
Akcija se je začela. Delamo. Danes sem spacala skupaj prvo številko elektronske revije za učitelje E-UČITELJ. Prva izdaja je bolj s širokimi vsebinami, naslednje pa bodo tematsko obarvane. V poslovnem svetu so informacije in novičke izrednega pomena. Še posebej, če so to brezplačne novice, nasveti. Veselim se jutrišnjega dne, predavam v Mariboru na temo Nemirni in moteči otroci v šoli. Komaj čakam!
Pa nič ni bilo s pustnimi šemami danes. Lepo doma, s študijsko literaturo na mizi, čaj … pes pod mizo, maček na mizi … komaj, da mi ostane še kaj prostora na pisalni mizi. Kosilo pri taščici, okusno in prijetno, na vsake toliko časa je v redu, če si malce postrežen. Doma sama pretežno kuham (pri tem se zelo sproščam in uživam), poseben hobi pa mi je raziskovanje zdravilnih zelišč ter zdravilnih učinkov različne hrane. Menim, da je lahko pravilna prehrana zdravilo za celotno telo. No, ne mislim, vem. Tudi sama bi se lahko zopet vrnila na stare poti prehranjevanja: zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja ter telovadba. Samo usklajevanje urnika med delovnim časom je malce problematično. Vendar je potrebno v prvi vrsti poskrbeti zase. Poskrbite za sebe, nihče ne ve kakšne potrebe imate …
Razmišljam kakšna pustna šema bi bila jutri. No ne vem še, odvisno od tega kako se bomo počutili (nek virus kroži naokoli). Upam, da me je zgrešil. Pa se vrnimo k vsakdanjim pustnim šemam, tistemu kar moramo biti, da smo družbeno sprejeti in da imamo občutek, da sodimo nekam. To nam daje občutek varnosti. Pravzaprav danes ni pomembno, če se kaj kakovostnega skriva pod dobro masko. V mislih imam sedaj zelo dobro prijateljico … zgodilo se je že nekaj let nazaj, spoznala sem jo po poslovni poti, bila je izredno zunanje urejena, njeni sodelavci pa so rekli, da zna biti zelo nekompromisna ipd. Tudi sama sem jo sprva zaznavala na podoben način, čeprav so njene rjave tople oči sporočale nekaj drugega. Da je to človek, ki ima srčno kulturo. Oči niso lagale. In prav to se je kasneje potrdilo, da je človek z velikim srcem, z občutkom za sočloveka … In začelo se je prijateljstvo. Hvaležna sem za to. No, kaj sem sploh hotela povedati … da je dobro, da človeka spoznamo, da mu damo možnost, da pokaže svojo nrav. Vsepogosteje pa se tudi meni dogaja, da mi ljudje ne dajo možnosti, da bi me spoznali bolje. Mogoče nimajo časa … Kaj pa ti, ki to bereš? Imaš podobne izkušnje?
Aja, kaj bomo jutri za pustne šeme? Jutri napišem.