Razmišljanja o življenjskih izzvih
Danes pišem malce zgodaj … dober dan za nami (ups, saj ga še ni konec) :=)) Danes namenjam eno misel vsem vam, ki berete.
Kako nekdo živi,
je navsezadnje ena od pravic,
ki je ostala posamezniku -
kadar in če ima priložnost,
da lahko izbira.
(Alice Walke, 1944)
Dan za planiranje in gledanje v prihodnost. Vsi nam govorijo, da moramo verjeti v svoje delo in sebe. Moje lastne izkušnje kažejo, da je za uresničitev lastnih potencialov potrebnega veliko dela in garanja. No ne vem, zadnje čase poslušam nekaj v tem smislu: brez dela, brez velikega napora, z minimalnim vložkom do veliko denarja, brezskrbnega življenja. Dobro, če so nekateri tega sposobni, očitno sama tega ne zmorem. Še vse kar sem dosegla, sem v to morala vložiti skrb, delo, pozornost … Pa dobro, vsak človek ima svojo zgodbo.
Vikend je bil zaznamovan s študijem. Med samim prebiranjem študijske literature se odpira toliko novih stvari za razmišljanje, da sem skoraj obupala. No, pomembno je, da se spravimo spet k stvari. Kratek odmor, kavica, sprehod … pa se stvari zopet uredijo. Sama takrat ko ne vem kaj bi oziroma ko ne vem kako se naj odločim, si vzamem čas, da odločitev dozori. Saj pravijo, da hruška pade z drevesa ko dozori. To dejstvo se mi iz dneva v dan bolj potrjuje, tako pri delu z otroci, mladostniki in družinami. Misel mora dozoreti, da se pričnejo spremembe. Že nekaj časa pa mi roji po glavi misel, da življenje toliko daje kot je človek sposoben nositi. Kaj menite?
Danes sem dobila po elektronski pošti od svoje drage kolegice pobudo za ustanovitev LIZINEGA SKLADA - sklad za zdravstvene pomoči potrebne otrokom. Sama ima otroka, ki je pred zahtevno operacijo, ki pa jo slovenska zdravstvena zavarovalnica ne krije. Glede na to, da je tako operacijo možno opraviti le v tujini in da je samoplačniska (cca. 15.000 evrov) je to lahko za družino kar velik finančni zalogaj. Predvsem pa mislim, da moji kolegici ne gre samo za njenega otroka, temveč predvsem za to, da se omogoči tudi drugim družinam (ki so v finančni stiski) to, da lažje pridejo do operacije in zdravje svojega otroka. Lizin sklad je v nastajanju, o njegovem razvoju pa vam bom poročala sproti. Več pa na www.starsi.si
Uh, samo da smo preživeli ponedeljek. Bil je naporen.
Končno petek. Končno vikend, ko bo čas za študij. Ko si končno lahko vzamem čas zase in za svojo strokovnost. Pred menoj je knjiga o družinski psihodinamiki. Zanimivo branje, ki ponuja odgovore na nekatera vprašanja in tudi ponuja možnosti za nadaljnje raziskovanje in razmišljanje. Tudi danes je bil zanimiv dan, obeleženo z druženjem pozitivnih in željnih znanja ljudeh. Pa tudi obojestranko učenje. Marsikaj se tudi sama učim od njih ali pa dobim pred sabo nov problem raziskovanja. Večer prinaša umirjanje, kakšno kratko sproščanje in meditacijo. Tudi sem, ki berete želim notranji mir in pogovor z najbližnjim.
Uh, kako je fajn imeti koga, ki mu lahko zaupaš in te podpira. Prav dober občutek. Čeprav si včasih mislim, da sem čisto sama na svetu, da ni nobenega, ki bi mi prisluhnil … pa vendar so ljudje, ki ponujajo ušesa … jaz jih pa ne vidim. No, mogoče je to moj trd karakter, ki ne dopušča smiljenja, tarnjanja temveč reševalni odnos do nastajajočih problemov. Pa vendar menim, da je dobro na vsake toliko časa malo potarnati. Potem pa seveda v akcijo in reševanje problemov. Če je le možno sproti. Ne morem soditi ali je kakšna razlika med moškimi in ženskami … ker seveda ne vem kako stvari doživljajo moški. Kot ženska pa lahko rečem, vsaj za sebe, da vedno pridejo v ospredje čustva, ki jih moram nato malce nadzorovati z razumom. Vse mora biti v ravnovesju, potem je človek stabilen. Kaj pa ti, ki bereš moj dnevnik? Kaj misliš o vsem skupaj … čustva, razum, čustva, razum ipd.
Povprečni dan. Dopoldne sem si vzela nekaj časa zase in se šele okoli desetih odpravila v službo. No, mogoče je to ena od prednosti, če si zaposlen pri sebi. Druga plat pa je malo bolj težka, polna odgovornosti in odločitev. Samoplaniranje, samodiscipliniranje, samokontrola, stalno negovanje mentalnega zdravja, zrelega upravljanja s čustvi …
Veliko se še učim in marsikdaj naredim enako napako oz. reakcijo. Vendar menim, da ko je človek čustveno in socialno zrel oz. dozori lahko sprejme življenjsko učno lekcijo. Moja mama pravi, da vse pride ob svojem času in vsaka stvar mora dozoreti (op. v naravi je že tako). V našem hitrem življenju pa imamo malo časa za urjenje potrpežljivosti in čakanja, ki bi nam omogočila, da zorimo in dozorimo. Tudi to je moja učna lekcija - potrpežljivost.
Danes sem se ob pol petih zjutraj odpravila na skrajni severovzhod Slovenije. Tam sem imela predavanje s področja nemirnih otrok. Pet ur sem preživela res s prijetnimi in znanja željnimi ljudmi. Upam, da se še kdaj vidim z njimi. Tudi sama sem se počutila dobro med njimi.
Danes sem spoznala dve zanimivi osebi na strokovnem področju. Morda bomo kaj sodelovale. Seveda čas prinese svoje. Ena izmed pomembnih izkušenj, ki sem jih dobila v zadnjih letih v svojem poslovnem svetu, da moram predno začnem sodelovati z ljudmi, te ljudi tudi dobro spoznati. Treba si je vzeti čas. Pa nenazadnje je pomembno tudi, da ljudje spoznajo mene.
Baje je moderno pisati blog. Tako sem se po prigovarjanju mojih bližnjih odločila, da začnem v letu 2008 pisati zapiske-dnevnike pomembnih dni v letu 2008.
To leto sem pričela z velikim pričakovanjem, saj je za menoj zelo naporno in težko leto, in res sem komaj čakala da pride letnica 2008. Prav tako sem si po 13 letih napornega dela v raznih službah, v decemberu 2007 vzela kar 21 dni dopusta. Težki dnevi za deloholika. No vseeno so pred mano izzivi, katere bom poskušala deliti z vami.
Več o meni v naslednjem zapisu.