Čistim stanovanje in naletim na knjigo Maksima Gorkija z naslovom NA DNU (leto 1946), kjer naletim na dve misli:
“Dokler se ne bomo naučili veseliti se človeka kot najlepšega pojava na našem planetu, tako dolgo se ne bomo osvobodili laži, ki vlada v našem življenju. S tem prepričanjem sem se rodil, z njim bom tudi umrl, čvrsto verujoč, da bo nekoč v svetu priznana svetinja nad svetinjami- človek.”
“Moja življenjska pot je bila težka, nihče med vami ni spoznal takšne bede, takšnega ponižanja kakor jaz - a življenje je vendarle lepo.”
Pa še strinjam se z njim. Sicer si pa lahko vsak predstavlja po svoje.
Ravno gledam oddajo Preverjeno, prispevek o zlorabljenih otrocih. Pa saj to ni res, kaj človek dela s človekom. Še posebno z otrokom. Pa to ne more biti res.
Približno že dve leti delam kot svetovalka za učne težave v Centru za starše (zasebni svetovalnici), pred kratkim sem delala analizo primerov in ugotovila, da mnogo otrok, ki ima “učne težave” se srečuje v šoli z drugačnimi učnimi strategijami učiteljev, ki pa jim niso prilagojeni. Zaradi tega se zelo hitro zdolgočasijo, popusti jim pozornost, ne vidijo uporabne vrednosti snovi in dela pri pouku. Naletela sem tudi na različno vrednotenje učenja … razlikovanje med umskim in fizičnim delom, tako mi je ena izmed deklic nekoč povedala, da pisanje ni življenjsko. Življenjsko je bilo zanjo samo tisto, kar lahko naredi fizično. Zanimivo. Preko pogovorov se mi odpirajo dodatne spodbude za raziskovanje in pomoč mladim ljudem na poti odraščanja in izobraževanja.
Avtor prispevka: Ponedeljek, 28. april 2008
Današnji dan je bil res izreden. Mirno delo v službi, pisanje ponudb … vidi se, da so ljudje na dopustu. Čas, ko imajo drugi dopuste, sama izkoristim za delo, kot je preurejanje, preorganiziranje, sistematiziranje dokumentov ipd. Kako dober je občutek ko je vse na svojem mestu (predvsem pa to, da stvari zelo hitro najdeš). Ravno danes berem kakšne posledice ima lahko stres na naše telo … veliko sem že prej vedela ampak ta članek me je res prestrašil. Sicer v njem avtor tudi ponuja tehnike soočenja s stresnimi dogodki ipd. Mene še vedno pri vsem tem razmišljanju o stresu nekaj bega … kaj se dogaja s potlačenim stresom torej ko mislimo, da je mimo … naša psiha pa še vedno predeluje. Ko kaj izvem, tudi napišem!
Malce počitka po napornih dnevih organizacije in usklajevanja. Simpozij učiteljev podaljšanega bivanja je minil, odzivi so boljši kakor sem pričakovala. Zelo sem vesela, ker je prišlo toliko novih spodbud in predlogov za sodelovanje, da že vidim naslednje leto kako in kaj. Sicer pa vsi, ki smo sodelovali privoščim en dober spočit vikend.
Uh, komaj dohajam sebe. Kljub dobri organiziranosti stvari in aktivnosti se zgodi, da se nekaj zgodi in poruši sistem. Včasih se sprašujem ali bi bilo bolje, da vse skupaj prepustim toku časa. No, ja za kakšne stvari … druge pa je potrebno dobro voditi. Cel dan sem se ukvarjala z organizacijo dveh simpozijev. Enega imamo 16. 4. 2008 in sicer za učitelje podaljšanega bivanja. Vse je nared in komaj čakam, da ga izpeljemo. Letos smo se še posebno pripravili … Drugi pa je mednarodni simpozij z naslovom Celovitost nadarjenosti, sama pa skrbim za koordinacijo znanstvenikov in strokovnjakov iz sedmih evropskih držav. In to sami eminentni predavatelji. Prav velika čast mi je, da lahko sodelujem z njimi.Več poročam ko se bo zgodilo kaj novega.
Avtor prispevka: Ponedeljek, 31. marec 2008
Zopet med migajočimi. Zadnje čase sem občutljiva na vse bakterije in viruse. Mogoče bo potrebno narediti nekaj na imunskem sistemu in tudi življenjskem slogu. Ja, pregorevanje, pregorevanje … in seveda mislena naravnanost. Tako pa je, če si popolnoma odvisen od lastnega dela, lastne iznajdljivosti. Pred kratkim mi je prijateljica, ki dela na delovnem mestu dokaj velike organizacije rekla, da se marsikdo od zaposlenih ne zaveda kako težko si je prislužiti svojo plačo. Marsikomu je to samoumevno. No, meni ni. Odkar se preživljam popolnoma sama znam ceniti vsak evro, zavedam se da je zagotovljeno delovno mesto in mesečna plača lahko velik privilegij posameznika. In včasih si želim (ampak samo na trentuke utrujenosti), da grem k nekomu v delo. Pa mislim, da bi bila danes čisto drugačna delavka kot sem bila nekoč. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Kljub temu pa prevzemam celotno odgovornost za svoje odločitve, dejanja. Nikogar nimam na katerega bi lahko kazala s prstom in rekla: delo ni opravljeno zaradi njega. Končni cilj je vedno: delo mora biti opravljeno. Pa več kdaj drugič.
Veliko dela, malo časa za razmišljanja. Vsem želim lepe velikonočne praznike.
Dolgo se nisem oglasila, nekaj virusov in bakterij je izvedlo napad name. Pa sem se uspešno nekaj časa bojevala, potem pa bitko nadaljevala na počivanju. Žal, prehlad z+traja 7 dni ali en teden. Kakorkoli že … potrebno je prebolet. Zopet sem v akciji, predavanja, organizacija seminarjev, eminentnih simpozijev ipd. Veselim se že simpozija Uciteljev podaljsanega bivanja v aprilu 2008 (uh, kakšno presenečneje smo jim pripravili) ter v novembru 2008 simpozij o celovitosti nadarjenosti, s samimi eminentnimi tujimi predavatelji, ki v svetovnem merilu krojijo teorijo, razmišljanja in prakso. Iz izkušenj s takimi ljudmi moram povedati, da so to ljudje, ki so zelo preprosti, entuziasti, želijo resnično nekaj prispevati k teoriji in praksi. Več v nadaljevanju.
Na enem izmed seminarjev, ki sem jih moderirala, me je ena izmed udeleženk soočila s svojim mnenjem o tem ali obstaja notranja motivacija pri človeku, ali lahko nekdo brez zunanje spodbude dela nekaj kar ga vleče. Nekaj kar moraš narediti, da se pomiriš in zadovoljiš svoje notranje potrebe. Njeno mišljenje mi je dalo vsebino za razmišljanje … ali res delamo res le stvari, ki dobijo potrditev v naši okolici ter na ta način zadovoljujemo potrebe svoje okolice in ne naših samih. Je notranji nemir, ki ga čutimo stres ali izziv. Ne predstavljam si svojega življenja kot rutino, nekaj ponavljajočega in brez kreativnosti, samoodgovornosti, samovplivanja in samodelovanja. Če tega ni, tudi mene ni. Mnogokrat se pri zadovoljevanju potreb okolice in drugih ljudi počutim izgubljeno in izčrpano ter potrebujem kar nekaj dni, da revitaliziram lastno energijo. Kljub temu sem našla način, ki me napolni ter notranje navdihuje – to je svetovalno delo z ljudmi. V takem odnosu se počutim prijetno, koristno in pomirjeno. To mi daje notranjo moč, veselje do dela, raziskovanja in življenja. Predvsem to, da imam notranji navdih za življenje, nekaj kar me izpoplnjuje in zadovolji v tem času in v tem prostoru. Ne vem kaj bo moj notranji navdih čez pet ali deset let. Prepustim življenju ter priložnostim naj me presenetijo in mi odprejo nove poti. Ne rečem, da vem kaj hočem temveč vem kaj je moja rdeča nit življenja. Kako se bo zapletala, razpletala ne vem, vem pa da jo imam v svojih rokah. Vsaj en konec te rdeče niti držim. Pot do notranjega navdiha ni enostavna, zahteva veliko interakcij z drugimi ljudmi, s samim seboj, s svojimi težavami tako na duševnem kot na telesnem področju.
